Odprto pismo župljanov Turnišča škofu Štumpfu

2440 župljanov župnije Turnišče se je podpisalo pod odprto pismo soboškemu škofu dr. Petru Štumpfu, v katerem nasprotujejo odhodu minoritov iz tamkajšnje župnije. Ti naj bi napovedali svoj odhod zaradi kadrovskih težav znotraj svojega reda, župljani pa v pismu škofu očitajo predvsem samovoljnost pri reševanju problematike brez posluha za ljudi  in nestrinjanje z odhodom minoritov. Patri, ki so turniško škofijo vodili zadnjih osem let, bodo iz osrednjega romarskega svetišča murskosoboške škofije odšli 31. julija.

Pismo župljanov Turnišča

Odprto pismo župljanov Župnije Turnišče
Spoštovani murskosoboški škof, msgr. dr. Peter Štumpf!
Farani turniške župnije smo ob novici o odhodu patrov minoritov iz turniške župnije globoko
užaloščeni in prizadeti. Tako kot novica, nas je presunil način odločitve in posredovanje le-te
vernikom turniške fare. V dobri veri in upanju, da je pogovor prava pot, smo večkrat uradno
prosili za srečanje z Vami, a nas žal niste sprejeli. Zavedamo se, da Vi vodite škofijo in imate
velik vpliv na to, kaj se dogaja v škofiji in naši župniji, imate pravico, odgovornost in dolžnost
odločati. Toliko bolj nas je novica o odhodu p. Tonija, p. Andreja in p. Janeza oz. nasploh o
odhodu bratov minoritov presenetila in prizadela. Kljub temu da smo farani turniške župnije
še vedno odločno proti temu in se bomo s to odločitvijo težko sprijaznili, želimo in moramo
izraziti tudi naše stališče, doživljanje in dojemanje verskega ter duhovnega življenja zadnjih
osem let v naši župniji, kar utemeljuje, kako slaba, nepremišljena in prenagljena je bila taka
poteza škofije, tako za Župnijo Turnišče kot za osrednje romarsko središče murskosoboške
škofije.
Škof dr. Marjan Turnšek je 15. avgusta 2007 svetišče Marije pod logom v Turnišču razglasil za
osrednje božjepotno središče murskosoboške škofije, za romarsko središče naše škofije. Z
vso iskrenostjo upamo trditi, da je le-ta v smislu romarskega središča zaživela šele z
vzpostavitvijo Minoritskega samostana sv. Antona Padovanskega v Turnišču in s prihodom
bratov minoritov. Prišli so na Vašo prošnjo, da bi nam pomagali pri poglabljanju vere v Jezusa
in Mater Marijo, za kar Vam bomo vedno hvaležni. Verjetno se strinjate z nami, da so patri v
svoji preprostosti, skromnosti, ponižnosti in iskreni duhovni predanosti Bogu, Cerkvi in
vernikom goreče ter neutrudno izpolnjevali vse naloge, da to ni ostalo le v zapisu pogodbe,
ampak je zaživelo, doseglo višji nivo, postalo je »živo«. Ne le za Veliko mašo, ampak vsako
nedeljo in tudi med tednom prihajajo v turniško cerkev romarji od blizu in daleč. Da so odprt
sprejem, sv. maše, spoved, krstni, poročni, pogrebni in drugi obredi, romarski shodi,
najrazličnejša srečanja, individualni pogovori na način, kot jih udejanjajo naši patri, tisto, kar
ljudje v današnjem času in svetu nujno potrebujemo, potrjujejo pozitivna presenečenost in
posledično vračanje romarjev nazaj v naše turniško svetišče. Tako je bilo izpolnjeno, kot je
bilo prvotno zamišljeno in zastavljeno – Turnišče je dejansko postalo in je romarsko središče
murskosoboške škofije. Velika duhovna škoda bi bila, da tako ne bi bilo tudi v prihodnje. In
prepričani smo, da bo z odhodom patrov minoritov župnija v smislu romarskega središča
močno okrnjena.
Patri minoriti so, pod vodstvom g. župnika, p. Tonija, ob nepogrešljivi podpori g. kaplana, p.
Andreja, duhovnega pomočnika, p. Janeza, dosegli to, da so ljudje spet začeli prihajati v
Cerkev, k maši. Brez prisile, brez groženj in brez kaznovanja. Povabili in privabili so jih
preprosta topla beseda, občutek sprejetosti in brezpogojna ljubezen. Naše maše, katerih
edini namen je ljudem na razumljiv način približati evangelij in božjo besedo, so spet dobile
smisel. Vsakokrat smo prejeli »duhovno hrano« in o tem, kar smo slišali pri nedeljski maši,
premlevali, razmišljali še celo nedeljo, čez celi teden. Na tak način smo povezani z Bogom.
Nikoli nam ni bilo žugano, nikoli nismo bili grajani, nikoli se niso izpostavljale naše napake in
grehi, čeprav smo vsi grešniki, vsi delamo napake, ampak so nam skozi posredovane razlage
božje besede patri polagali na srce, kaj lahko storimo, da bi bili boljši. In kar je največ vredno,
vso vero, ki so jo predajali nam, so predajali na način, da sami to tudi živijo in da so nam
VZGLED. V njih smo videli in začutili skromnost, ponižnost, hvaležnost za vse in za vsakogar,
ljubezen do bližnjega, pripravljenost pomagati, biti na razpolago, biti opora vsakomur. Z
nami so se pristno veselili lepih trenutkov in iskreno sočustvovali ter nudili oporo v žalostnih,
tragičnih trenutkih življenja. Čeprav so bili obremenjeni, kdaj prizadeti, izčrpani, tudi
razžaloščeni in žalostni, nam tega niso nikoli pokazali. Brezpogojno so izvrševali svoje
poslanstvo – v duhu sv. Frančiška.
Sprašujemo se, kdo bi jih lahko nadomestil in nadaljeval njihovo delo z enako gorečnostjo in
kakovostjo, še posebej pa v enakem obsegu. Vera za turniške vernike ni zgolj na ravni
veroizpovedi, vero se trudimo živeti, vera je na višjem nivoju pričakovanj in manj od tega ne
želimo.
V naši župniji število veroučencev ne upada, ampak se je povečalo. In s kakšnim veseljem
naši otroci obiskujejo verouk! Starši patrom brez pomislekov zaupamo svoje otroke, saj
vemo, da so varni in je ravno verouk tisti, ki jim pomaga, da po opravljeni sv. birmi ostanejo
povezani z Bogom, še naprej hodijo k sv. maši, k mladinskim srečanjem. Mladi se kljub
odhodu v svet, v srednje šole, na študij, vračajo in prevzemajo vlogo animatorjev na
oratoriju, ki je bil v zadnjih letih daleč najbolj obiskan, odgovorno sprejemajo druge potrebne
naloge in sodelovanje. A ni to dovolj velik pokazatelj, da se v župniji dela dobro? A ni
naraščanje števila otrok, ki odraščajo vzgajani v veri, priznanje za dobro delo duhovnika? Ali
ni to, poleg goreče želje in molitev, način za rast novih duhovnih poklicev? Pri nas narašča
tudi število sv. krstov, narašča število cerkvenih porok, res da tudi iz drugih župnij, kar izhaja
iz razumevanja vere patrov minoritov, da smo vsi ljudje, ne glede na socialni status,
izobrazbo, versko intenziteto vredni biti sprejeti v občestvo in vredni božje milosti. V
Turnišču smo že od nekdaj deležni lepega petja pri sv. mašah. S prihodom p. Tonija in
njegovega čuta ter daru petja so se te aktivnosti le še spodbujale, krepile in tako poleg
mešanega cerkvenega pevskega zbora nedeljske maše bogati petje otroškega in mladinskega
zbora. Večkrat smo bili deležni koncertov najrazličnejših zborov, ki so se odzvali na povabilo
p. Tonija, ter je tako v naši stari ali novi cerkvi zvenelo prepevanje Marijinih ali drugih
pobožnih pesmi – tudi to je izražanje in doživljanje vere na poseben način. Posebna milost za
župljane je možnost, da lahko kadarkoli pristopimo k zakramentu sv. spovedi, ki je bila
osmišljena na način, da jo čutimo kot nujno potrebo, ne da bi nas duhovnik vsako nedeljo
moral k temu neprestano pozivati ali priganjati. Veliko vernikov prihaja k nam k spovedi tudi
od drugod, saj vedo, da bo v nedeljo pri maši vedno nekdo v spovednici. Kar je nenazadnje
tudi namen romarskega svetišča. Nikakor ne gre spregledati zavzetosti naših patrov, da so
tudi starejši župljani, onemogli in bolni, deležni božjega blagoslova, kar se odraža v mesečnih
obiskih bolnikov po domovih, v domovih za ostarele, v murskosoboški bolnišnici. Župnijo
bogatijo razna srečanja molitvenih in drugih skupin za duhovno prenovo, srečanje onkoloških
bolnikov, ki daje mnogim edino upanje, oporo in pomoč v hudi bolezenski preizkušnji,
nadalje aktivno sodelovanje, vključevanje, podpora patrov v dejavnostih Karitasa,
vsestransko povezovanje in sodelovanje turniške cerkve s šolo ter občino v lokalnem okolju
… in še bi lahko naštevali. Zato je upravičena bojazen, da bo odhod patrov minoritov pomenil
ukinjanje številnih verskih aktivnosti, ki so za duhovno povezanost in življenje faranov
nepogrešljive, tudi možni scenarij slabega vodenja župnije, čemur smo priče v nekaterih
drugih župnijah škofije.
Patri nam dajejo ogromno. Ogromno v duhovnem smislu – največ, kar lahko in kar zmorejo.
V tem sodobnem svetu – ki nam neprimerljivo s preteklostjo lajša fizično življenje, a je po
drugi strani poln pasti, razvrata, materializma, najrazličnejših zasvojenosti in stisk, slabega
duševnega zdravja – s prenaglim tempom življenja smo ljudje še kako potrebni in lačni
»duhovne hrane.« Ljudje si želimo odprtosti, sprejetosti, potrebujemo toplo, prijazno
besedo, besedo tolažbe, tudi besedo zahvale, vzpodbude in pozornosti. Če to prejemamo,
potem to tudi dajemo, podarjamo in delimo naprej. In vse to je bilo v naši župniji do sedaj na
razpolago, vsem generacijam, vsem ljudem od blizu in daleč. Farani se trudimo, da to po
lastnih zmožnostih, tudi veščinah, darovih, znanju, ki jih imamo, vračamo in brez prisile z
dobro voljo pristopimo ter pomagamo na vseh področjih. Pa naj gre za tedenska čiščenja
cerkve in okolice, sodelovanje pri sv. mašah, sodelovanje v župnijskem pastoralnem svetu,
pomoči cehmeštrov in mežnarski pomoči, duhovnih skupinah, cerkvenih zborih, Karitasu,
molitvenih skupinah, v Klariškem samostanu Marije Matere Cerkve … skratka kar in kjer je
potrebno. Odziv ob čiščenju cerkve in okolice več kot 100 staršev birmancev ob lanski
pripravi na sv. birmo je bil nad pričakovanji, tudi za p. Tonija. Kot nikoli ni pričakoval nič
drugega in jemal kot samoumevno, češ da je to naša starševska dolžnost, pač nam je bil
vedno iskreno hvaležen za vse, kar so starši in vsi farani dobrega naredili. To je pravi način,
kako duhovnik poveže skupnost, ljudi, doseže slogo, sprejemanje tudi drugače mislečih,
razumevanje. To vidijo tudi naši otroci in upamo, da bodo ta vzgled živeli naprej.
Turnišče je bilo pred 750 leti kraj sprave in na to omembo smo ponosni. Nikakor pa ne
želimo, da postane to kraj razprtij, delitve ljudi, sovražnega govora in medsebojnega
sovraštva. Želimo, da bi bil tudi v prihodnje to kraj, kjer bi ljudje bili in našli spravo s seboj, z
bližnjim in z Bogom.
Znano je, da je pogodba o najemu oz. upravljanju Župnije Turnišče z brati minoriti sklenjena
za dobo 20 let. V Turnišču so šele 8 let. Resnično se trudimo razumeti razloge provincialnega
ministra, p. Milana Kosa, da imajo patri minoriti stisko glede števila duhovnikov, posledično
pa težave pri vzdrževanju lastnih župnij. Ampak ni mogoče spregledati dejstva, da takšno
težavo ima tudi murskosoboška škofija. In prav iz tega razloga je še težje razumeti in sprejeti,
da na tak način, brez da se prisluhne ljudem, občestvu, katerega pastir ste, spoštovani g.
škof, msgr. dr. Peter Štumpf, pustite patrom minoritom oditi. Ne moremo se sprijazniti s
tem, da ste, brez priznanja in posluha župljanom, da razumete, sprejemate naša stališča,
naše poglede, pričakovanja in nenazadnje tudi želje, brez slehernega iskanja možnosti,
kompromisov, pod posrednimi ali neposrednimi pritiski odstopili od pogodbe. Torej ste brez,
da bi v ospredje postavili dobrobit duhovne rasti in zadovoljstva svojih vernikov in jim
prisluhnili, odstopili od zavezujoče pogodbe. Tega nikoli ne bomo sprejeli niti pozabili. To, da
ste prošnjo provincialnega ministra prejeli 20. 3. 2023, upoštevajoč dejstvo, da je namera že
bila v javnosti in dogovori neuradno potrjeni, da je Župnijski pastoralni svet Župnije Turnišče
bil uradno seznanjen 21. 3. 2023, naslednjega dne, 22. 3. 2023, pa že ste podali uradno izjavo
za javnost z dokončno odločitvijo, je za turniške farane ponižujoče. Tudi zato, ker je ob vsem
napisanem bilo za pričakovati – kot je ob nenadnih, težkih, velikih spremembah v življenju
vedno – s strani župljanov nesprejetje odločitve, odpor, upor, zavračanje še tako
argumentiranih razlogov, celo odpoved verskemu udejstvovanju. Ni odgovornost naših
patrov in župnijskega pastoralnega sveta, kot to v izjavah za medije pričakujete, zahtevate,
nalagate in opozarjate, da preprečujemo veliko duhovno škodo. Slednja je posledično z Vašo
odločitvijo že sprožena. Prav tako pa nikakor ne moremo prevzemati odgovornosti za širjenje
mnenj, stališč, tudi sovražnega govora ljudi po spletnih medijih. Vaš drugačen pristop, v duhu
sv. Frančiška, bi marsikatero početje in nepravi način izražanja nestrinjanja pri ljudeh lahko
preprečil ali vsaj omilil, prav tako pa utrdil zaupanje v Vas kot cerkvenega vodje škofije in
prekmurske Cerkve.
Prepričani smo, da se v duhu krščanske edinosti in sinodalnega gesla Hodimo skupaj, ki ga
goreče spodbuja in podpira sam papež Frančišek, še lahko odgovorni dogovorite v največjo
dobrobit turniških vernikov in romarjev, da ne nastane še večja duhovna škoda, ampak
ostane vera »živa« še naprej. Če sinodo jemljemo resno, potem naj glas in želje vernikov
dobijo tudi svojo težo.

S spoštovanjem,
župljani Župnije Turnišče

Poslano v vednost:

– Slovenska škofovska konferenca,
– Apostolska nunciatura,
– Provincialni minister minoritov, p. Milan Kos,
– Župnijski urad Turnišče, župnik Župnije Turnišče, p. Toni Brinjovc,
– mediji.

Priloga naslovniku (Škofija Murska Sobota, msgr. dr. Peter Štumpf):

– Originali podpisov 2440 župljanov Župnije Turnišče, s katerimi izražamo nestrinjanje z
odločitvijo o odhodu patrov minoritov, veliko in globoko zahvalo patrom minoritom
za osemletno vodenje župnije, romarskega središča, samostana sester klaris, ob
enem pa gorečo željo in upanje, da bo z nadaljnjimi odločitvami škofije versko in
romarsko življenje v Turnišču ostalo »živo«.